Pomembno je samo, kako močni smo znotraj. Tu so naše korenine.

(Miyagi)

Psihoterapija je, na kratko rečeno, zdravljenje duše. Gre za proces, skozi katerega človek s pomočjo psihoterapevta spoznava samega sebe, prihaja v stik s svojimi potrebami in čustvi, pa tudi s svojimi viri in močmi, ter bolje razumeva izvore svojih vedenj in odločitev, vzorcev funkcioniranja in svoje medosebne odnose. Stik s seboj človeku odpira vrata k razumevanju občutkov in/ali dogodkov, ki so ga pripeljali do odločitve za psihoterapijo ter odpira poti, ki ga vodijo k samo-zdravljenju in k zadovoljnejšemu življenju.

Psihoterapija pomaga pri odpravljanju ali omilitvi duševnih in telesnih simptomov, ki človeku otežujejo funkcioniranje v vsakodnevnem življenju (npr. panični napadi, občutki potrtosti, tesnobe, strahovi, fobije, depresija, samomorilne misli, motnje hranjenja), pri povečanju razumevanja sebe in drugih ter izboljševanju medosebnih odnosov, pri duševnih stiskah in telesnih simptomih po izkušnji nasilja ali po izkušnji travmatskega dogodka, pri duševnih stiskah ob/po izgubi ali ločitvi, pri strukturiranju časa in obvladovanju stresa, pri osvajanju novih načinov vedenja in komuniciranja, pri razvijanju osebnih potencialov.

Za uspešen proces in izid psihoterapije je temeljno medsebojno zaupanje med klientom in terapevtom. Psihoterapevtova skrb je, da se klient v njunem medosebnem odnosu počuti varno in sprejeto ter vseskozi na prvo mesto postavlja dobrobit klienta. Psihoterapevt je zavezan k molčečnosti, tudi po končanem psihoterapevtskem procesu. Zaobljubo je dolžan prekršiti edinole v primeru, če verjame, da obstaja dejanska nevarnost življenjske ogroženosti klienta ali koga v njegovi bližini, ogroženosti otroka/mladoletne osebe ali če ga za določene podatke zaprosi sodišče. Se pa psihoterapevt o svojem delu s klienti pogovarja s svojim supervizorjem (strokovnjakom na višjem nivoju), ki je prav tako zavezan k molčečnosti.