O integrativni psihoterapiji

Ključni pojmi v integrativni psihoterapiji so:

TEORIJA MOTIVACIJE
Človek je odnosno bitje in njegova temeljna težnja je iskanje odnosa. Poleg tega sta ključni še težnja po stabilnosti in organiziranosti notranjega in zunanjega sveta ter težnja po stalnem dotoku dražljajev iz okolja za ohranjanje občutka sebe.

TEORIJA OSEBNOSTI
Teorija osebnosti opisuje kako se ljudje razvijamo in funkcioniramo ter na kakšen način pride do razvoja težav v funkcioniranju. Integrativna psihoterapijia skozi teorije osebnosti in motivacije pojasnjuje povezave motenj v zgodnjih odnosih z razvojem človekove osebnosti.

Nekateri koncepti teorije osebnosti, ki integrativnemu psihoterapevtu pomagajo pri razumevanju klienta:

  • kontakt se nanaša na polno zavedanje senzacij, čustev, potreb, misli, spominov, ki se dogajajo znotraj posameznika in na polno zavedanje zunanjih dogodkov. Kadar je oseba v kontaktu s seboj in z zunanjim svetom, so izkušnje integrirane. Preko kontakta zadovoljujemo potrebe po odnosih. Kadar je kontakt prekinjen, pride do obrambnih reakcij,
  • obrambne reakcije sledijo prekinitvam kontakta in nezadovoljenim potrebam, ko se mora organizem prilagoditi na trenutno situacijo. Obrambni procesi nas nezavedno branijo pred močnimi in grozečimi občutki, pred izgubo lastne vrednosti in so na primer: potlačitev, izolacija čustev, zanikanje, disociacija, racionalizacija, intelektualizacija…,
  • upoštevanje vseh temeljnih dimenzij človekovega funkcioniranja – kognitivne, čustvene, vedenjske, fiziološke, medosebne, duhovne, socialno-kulturne in ekološke – s sistemske perspektive, z zavedanjem, da vsaka dimenzija vpliva na vsako in deluje v funkciji celotnega organizma ter z osredotočanjem na njihovo integracijo,
  • stanja jaza- ego stanja (starš/eksteropsihični, odrasli/neopsihični, otrok/arhepsihični). Model izhaja iz transakcijske analize. Gre za medsebojno povezane vzorce čustvovanja, vedenja, mišljenja ter fizioloških reakcij, ki izhajajo iz različnih delov osebnosti, ki so si mnogokrat lahko v konfliktu. Pri ego stanju starša gre za nekritično prevzeta stališča, čustva, vedenja in obrambe pomembnih drugih, pri ego stanju odraslega gre za čustva, misli in vedenje v skladu s starostjo, pri ego stanju otroka pa za fiksirane potrebe, čustva in zaključke iz otroške ali prejšnje razvojne faze. Integrativna psihoterapija stremi k modelu integriranega odraslega, do katerega pride skozi integracijo in predelavo odcepljenih stanj jaza v integrirano odraslo stanje jaza,
  • relacijske potrebe so gradniki odnosov in jih imamo vsi ljudje. Dalj časa trajajoča nezadovoljenost osnovnih potreb se kaže v težavah v
    osebnostnem razvoju in funkcioniranju in vodi v različna negativna prepričanja o samem sebi in svetu okrog sebe. Osnovne relacijske potrebe so naslednje: po varnosti, po spoštovanju, potrditvi in pomembnosti v odnosu, po vzajemnosti, po sprejemanju od stabilne, zanesljive in zaščitniške druge osebe, po samodefiniciji, po imeti vpliv na drugo osebo, po iniciativi druge osebe, po izražanju ljubezni. V integrativni psihoterapiji psihoterapevt klientu pomaga pri razrešitvi obrambnih mehanizmov, ki mu preprečujejo zadovoljitev svojih potreb v sedanjem življenju. To dostikrat vodi klienta tudi v proces žalovanja za nezadovoljenimi potrebami v preteklosti,
  • relacijske sheme in skriptni sistem (relacijske sheme so posameznikove subjektivne izkušnje medosebnih odnosov iz preteklosti in vplivajo na način vzpostavljanja sedanjih medosebnih odnosov in počutja ter delovanja v njih. Skriptni sistem ali življenjski scenarij je sestavljen iz prepričanj, čustev, vedenj in telesnih reakcij, ki so nastale na podlagi odnosov, v katerih niso bile zadovoljene osnovne relacijske potrebe, v katerih je prihajalo do prekinitev kontakta in obrambnih reakcij, zato omejuje človekovo spontanost in razvoj. Sistem sam sebe ojačuje, saj so vzorci v njem ponavadi zelo stabilni in se upirajo spremembi ter posamezniku kljub težavam nudijo neko stabilnost in predvidljivost. Cilj integrativne psihoterapije je sprememba skriptnega sistema). 

Integrativna psihoterapija je relacijska psihoterapija. Velik pomen za terapevtski proces in vpliv na terapevtski izid ima odnos med klientom in terapevtom. Terapevt ni le zunanji opazovalec klientovega doživljanja, temveč nanj s svojo udeležbo sovpliva. Skozi odnos s terapevtom klient dobiva nove izkušnje v odnosih in spoznanja o samem sebi ter svetu okrog sebe.

Integracija v integrativni psihoterapiji se nanaša na tiste dele sebe, ki so odcepljeni in nezavedni, in ki jih klient skozi psihoterapevtski proces, v varnem in zaupnem okolju ter skozi odnos s terapevtom, počasi in postopoma odkriva, spoznava, predela in nazadnje integrira. Slednje je zelo pomemben del in tudi cilj osebnostnega procesa, saj človeku odpira pot h polnemu kontaktu s samim seboj ter s svojim okoljem.

Pojem integracija v integrativni psihoterapiji se nanaša tudi na integracijo različnih teoretskih pogledov na človeka in psihoterapevtskih praks: psihodinamskih, teorije objektnih odnosov, self-psihologije, transakcijske analize, gestalt terapije, družinske terapije in na klienta usmerjene terapije. Pri integraciji ne gre za tehnični eklekticizem, temveč za pristop s svojim jasnim in koherentnim teoretskim okvirjem, ki temelji na raziskavah o razvojnih procesih, obrambnih procesih in na teorijah o zgodnjih medosebnih odnosih.

Metode dela v integrativni psihoterapiji so relacijske in intrapsihične. Pri relacijskih metodah gre za povpraševanje, uglaševanje in udeleženost terapevta v odnosu s klientom. Pri intrapsihičnih pa gre za klientovo intenzivno usmerjenost na psihično dogajanje znotraj sebe. Metode se tekom psihoterapevtskega procesa med seboj prepletajo.

Temeljne tehnike integrativne terapije so: na emocije usmerjene tehnike, na telo usmerjene tehnike, delo z različnimi deli sebe, uporaba interpretacije, razlage ali konfrontacije, komunikacija o trenutnem dogajanju v odnosu med klientom in terapevtom, tehnike kognitivne in vedenjske terapije in na čuječnost usmerjene intervence. Osnovo vseh tehnik predstavlja pogovor med klientom in terapevtom. Terapevt pa lahko predlaga klientu tudi uporabo različnih kreativnih medijev (risanje, glina, …), vendar je uporaba popolnoma odvisna od klientove odločitve.


Metoda EMDR (ang. Eye Movement Desensitization and Reprocessing), desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem, se uporablja zlasti pri delu s čustvenimi težavami, ki so posledice travmatskih izkušenj, pa tudi pri delu pri delu z osebami z anksioznimi ali drugimi duševnimi motnjami. Lahko pa se jo uporablja tudi z namenom izboljšanja poslovnih ali športnih sposobnosti. EMDR metoda vodi v zmanjšanje fiziološke in psihološke vzburjenosti ter stimulira boljši dostop do spominov. S pomočjo EMDR metode se v možganih aktivirajo mehanizmi, ki stimulirajo adaptivno predelavo informacij, kar podpira procese psihološkega samo-zdravljenja.
Več o metodi si lahko preberete na spletni strani http://www.emdr.com/what-is-emdr/

Psihoterapevtska ura z uporabo metode EMDR traja 90 minut. Za uporabo metode EMDR se klient in psihoterapevt dogovorita vnaprej.

Vir:
Žvelc, G. in Žvelc, M. (2011). Integrativna psihoterapija. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J., (ur.). Psihoterapija. (str. 565-591). Ljubljana: Založba IPSA, Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje.